petek, 25. september 2009

Danes pa smo se še zadnjič poslovile od Lidije in Mijota. Kljub temu, da smo zajtrk že imele doma, nam je Lidija postregla z obilnim zajtrkom in pecivom. Pri njiju smo se zadržale kar dolgo, Lidija je vsem tudi skuhala kosilo. Zatem pa nas je Mijo pripeljal nazaj k Dianne. Zvečer sta nas Dianne in Tim odpeljala k njenemu bratu in njegovi družini, potem pa smo vsi skupaj šli na večerjo v Fitzroy. Tam smo preživeli nekaj časa, se tudi sprehodili po mestu, potem pa se vrnili domov.

sobota, 26. september 2009

10.45 avstralski čas

2.45 slovenski čas

Ravno smo se vrnile iz igrišča, kjer naju je Tim naučil metati bumerang. Bilo je zelo zabavno, vendar pa se zaradi premočnega vetra bumerang ni mogel vrniti k nam, letel pa je vseeno zelo lepo. Medve sva zelo ponosni, da sva se naučili loviti hrano v divjini J

Sedaj pomagava mami pakirat vse stvari v kovčke, saj nas časa 30 ur dolga vožnja nazaj proti najlepši Sloveniji, poslovile pa se bomo od najlepše Avstralije.

Bay from down under and see you soon in SlovenijaJ

Natalie, Ksenia and Anastacia (prevod:Natalija, Ksenija, Nastja)

Četrtek, 24.september 2009

Dopoldan smo se še zadnjič po zajtrku odpeljale v nakupovalni center Highpoint West. Ob 14.00 pa nas je Dianne zapeljala na avtobusno postajo v mestu, od koder smo pot nadaljevale do Phillip Islanda. To je zelo znan turistični otok, kjer grejo Little Pinguins vsako jutro v morje iskat hrano (v morju preživijo cel dan), zvečer pa se vračajo na kopno, kjer jih pričakajo mladički. Videle smo kako so v skupinicah stopicali iz vode, se počakali, da so bili vsi, nato pa nadaljevali pot preko mivke, po hribu do svojih prebivališč v zemlji. Little se jim reče zato, ker so veliki komaj od 30 do 35 centimetrov. Potem pa smo se z avtobusom odpeljale nazaj v mesto, od koder nas je Dianne ob 22.30 pripeljala domov. Bile smo tako utrujene, da smo se kar hitro odpravile spat.

Sreda,23.september 2009

Zjutraj smo se po zajtrku sprehodile do Royal Melbourne Show, to je velik dogodek v Avstraliji, ki poteka enkrat na leto, udeleži pa se ga zelo veliko ljudi iz vseh delov Avstralije (in SlovenijeJ). Najprej smo si ogledale ocenjevanje konjev, potem pa tekmovanje majhnih pujskov – to je bilo najbolj zabavno, saj najprej dirkajo po stezi, nato pa še skačejo in plavajo v vodi. Eden se nikakor ni mogel odločiti za skok v vodoJ Nato smo si še ogledale ocenjevanje in tekmovanje psov, ovac in ostalih živali. Peljale smo se na vrtiljaku od koder smo videle velik del mesta in celotno prizorišče, ki je bilo zares veliko. Zanimivo je bilo tudi tekmovanje v sekanju hlodov, kjer sta skupaj tekmovala oče in sin. Kasneje pa smo se še zadnjič sprehodile po mestu in se tako od njega tudi poslovile. Doma se je že pekla pica, ki smo jo kar hitro pospraviliJ

torek, 22. september 2009

Danes smo se spet zgodaj zbudile, se nazajtrkovale in šle pogledat Como House. Tukaj je živela najbogatejša družina na svetu v tistem času. Še danes izgleda zelo luksuzno. Pogledale smo si skoraj vse njihove sobe in dvorane. V hiši so originalni predmeti (oblačila, krožniki, preproge, ...) Najbolj zanimiva pa je bila soba ene izmed hčera, ki je bila razočarana, saj so se morali izseliti iz te hiše in tako je mogla pustiti tukaj svojo ljubezen, zato se je z diamantnim prstanom podpisala na okno. Za tem pa smo šle v težko pričakovani Luna Park (ogromna zadeva, kot npr. Gardaland). Oh, God. Peljale sva se na najbolj grozljivih vlakcih, ki jih imajo, na vrtiljakih... Nastji je bilo noro fajn, Kseniji pa tut, dokler ji ni postalo slabo. J Skratka sva uživali. Kasneje pa smo se zapeljale do restavracije, kjer smo nekaj na hitro pojedle. Doma smo nekaj časa počivale, potem pa je prišla po nas Anne – Marie. To je blo norooooo. Komaj smo našle pot iz naše ulice. Torej si lahko predstavljate kako veliko je vse skupaj. Potem pa smo se vozile naokrog z njenim avtom (avstralska znamka Holden – Monaro). Vožnja je na žalost prehitro minila. In me se že veselimo jutrišnjega dne.

nedelja, 20. september 2009

Joooj, kako imamo naporen dopust, spet smo se mogle tako zgodaj vstati... Po zajtrku smo se poslovile od družine, potem pa nas je Črtomir odpeljal na avtobusno postajo, od koder smo se 3,5 ure vozile do Sydneya. Na poti je bilo najbolj zanimivo opazovati kolesarje, ki imajo na avtocesti svoj pas, pa tudi naravo, vendar pa smo vse tri kar hitro utrujene zaspale. Ko smo prispele v najbolj turistično mesto Avstralije, smo si najprej kupile vstopnice za turistični avtobus, se nato popeljale po mestu, po tem pa nastanile v hotelu. Kar hitro smo se uredile in odpravile v mesto, nazaj k Sydney Opera House, si jo ogledale od zunaj in od znotraj, nato pa smo še poslikale Harbour Bridge. Zatem pa smo se z avtobusom popeljale po čudoviti obali Sydneya in nazaj proti hotelu, kjer smo vse kar hitro legle v postelje in gremo po napornem dnevu spat, saj nas jutri spet čaka prečudovit dan.

Ponedeljek,21.september2009

Danes pa smo se, kljub možnosti podaljšanja spanja, zbudile vse že pred 7-uro. Potem pa smo se res počasi uredile in počasi napotile k zajtrku. Fino smo se najedle in poklepetale, nato pa smo si s turističnim avtobusom ogledale še drugi del mesta. Po ogledih smo se odpeljale do obale, kjer smo se z ladjico popeljale okoli obale, mimo Sydney Opera House in Harbour Bridge-a. Bil je prvi miren, sproščen dan, ki se nam je prav prilegel. V hotelu smo se nato odjavile in se s taxijem zapeljale do letališča, kjer smo počakale na letalo do Melbourna. Sedaj smo spet pri Dianne in ji razlagamo kako smo se imele v preteklih dneh, počasi pa se bomo spravile spat.

Sobota, 19.september2009

Po zgodnjem zajtrku nas je Dianne odpeljala na letališče, od koder smo se zapeljale do Canberre. Pot je trajala eno uro in je bila zelo lepa (nič turbolence). Na letališču pa nas je pričakal Črtomir, star družinski prijatelj, ki sedaj že veliko let živi v Avstraliji. Razkazal nam je Canberro, najprej smo šli v muzej, kjer imajo shranjene originalne stvari iz 1. in 2. svetovne vojne, zelo velik in vreden ogleda. Nato smo si ogledali Parlament house, kjer so nas pred vstopom temeljito pregledali (tako kot na letališču). Ogledali smo si sejni sobi, dvorane kjer podeljujejo maturantom diplome in podobno. Zatem pa smo si še ogledali razstavo rož, kasneje pa smo se podali na razgledni stolp, tako, da smo lahko občudovali lepote Canberre. Tukaj je, v primerjavi z Melbournom, veliko več narave, mesto pa je dosti manjše, z manj prebivalci. Od tukaj pa smo si tudi pogledali kje se bomo kasneje peljali s 4 wheel drive-om (štiripogonski avto). Nato pa smo to končno doživele :D Vozili smo se po ozkih, makedamskih cestah, okoli nas pa je bil samo gozd in prepad ;) Bilo je noro. Zelo hitro smo se vozili čez potoke, po bregovih gor in dol, kjer še peš ne bi mogel. Res je bilo nepozabno. Ko smo se pripeljali do vrha,smo se sprehodili ob reki, ki je zelo čista in tudi narava je še ohranjena v prvotni obliki (kljub požarom). Na poti nazaj, pa so nas na cesti pričakali kenguruji – bile smo presenečene in vesele, saj smo jih prvič videle v naravi, ne v živalskem vrtu. Na poti nazaj v mesto, nam je Črtomir hotel pričarati vzdušje njihovih gozdov, zato je zapeljal na rob ceste in vtrgal ene rumene rožice, da smo lahko povohale kako lepo dišijo, potem pa smo se odpeljali naprej :P Joj, kako smo se nasmejali. Pravzaprav smo se presmejali celo pot, saj je Črtomir takoo zabaven, da te od smeha začne vse bolet J Kmalu za tem pa smo spoznale njegovo družino – ženo Debbie in hčeri Caitlin in Rebecco. Malo smo se pozabavali, pojedli večerjo, sedaj pa bomo počasi šli spat.

Petek,18.september2009

Zgodaj smo se vstale in se po zajtrku odpravile v Ballarat v Wild life, to je poseben živalski vrt, kjer se nekatere živali prosto sprehajajo. Že takoj na začetku smo hranile kenguruje in njihove mladičke Joe-ije. Ljudi so že tako navajeni, da smo jih lahko božale, slikale od blizu, jedli so nam kar iz rok... Potem smo pogledale še krokodile, wombate, tasmanien devils, emuje, koale, vglavnem same zanimive živali. Imele smo tudi to srečo, da smo lahko božale koalo in se z njo slikale. Imele smo se fuul fain. Potem pa smo odšle na muzejski hrib Sovereign Hill, kjer so včasih iskali zlato. Mesto se od takrat »ni spremenilo«, ljudje so oblečeni v obleke iz tistih časov, tudi hiše so ohranile izgled... Ko se sprehajaš po mestu, imaš občutek, da si v tistem času, mesto živi v njihovem stilu, ljudje opravljajo vsa dela ročno kot nekoč, vozijo se s kočijami in konji. To smo seveda tudi me izkusile, bilo je noro fain. Čeprav smo zlato vneto iskale, ga žal nismo našle (ker je tam urejeno turistično in ga niJ). Šle smo tudi pod zemljo, kjer so nam prikazali, kako so našli največji kos zlata. V eni izmed hiš nam je gospod prikazal kako topijo zlato, preizkusile smo se tudi v starem načinu bowlanja. V starinski restavraciji smo si privoščile zelo dobro, moderno hrano :D Ogledale smo si tudi muzej zlata, potem pa smo se odpeljale do gradu Kryal castle. Utrujene smo se vrnile domov, kjer nam je Tim pripravil večerjo, sedaj pa se bomo počasi ulegle k počitku.

Sreda,16.september 2009

Zjutraj smo se še zadnjič sprehodile po naših ulicah, potem pa je po okusnem kosilu po nas prišla Dianne in njen mož Tim. Pri njih doma smo si razpakirale, potem pa smo skupaj preživeli preostali del dneva. Začele smo se privajati na avstralski način življenja. Prej smo se namreč pogovarjali slovensko in angleško, medtem ko sedaj samo angleško. Prejšnja hrana je bila večinoma slovenska, sedaj pa spoznavamo avstralsko. Prej smo poslušali slovensko glasbo, zdaj pa avstralsko.

Četrtek,17.september2009

Danes smo začeli z dnevom že zelo zgodaj, ob 6.30. Odpeljali smo se v mesto, kjer smo najprej spoznale njuno službo, potem pa smo z Dianne odšle v restavracijo na zajtrk. Pri njih je to običaj, nam pa se je to zdelo nekaj nenavadnega, saj še nikoli nismo imele zajtrka v restavraciji. Bilo je zelo okusno. Potem pa smo si ogledale še drugi del mesta in se sprehodile po »ozkih« ulicah s kavarnami z različnimi narodnostmi. Po prestižnih trgovinah smo si v National galery of Victoria ogledale več razstav, najprej obleke iz 17. In 18. Stoletja s knjig Jane Austen (celo obleka Darcyja iz knjige Pride and Prejudice), potem originalne slike iz vesolja, nazadnje pa še stare posode iz Egipta. Nato smo se skozi dežne kapljice (prvič je zares deževalo) napotile proti domu. Ksenija in Nastja sva bili tako utrujeni, da sva kar zaspali, mami pa naju je kasneje poklicala k večerji. Sedaj bomo še malo posedeli v dnevni sobi, potem pa bomo šle spat.

torek, 15. september 2009

Tako, pa je za nami že en teden v prečudovitem mestu Melbourne. Danes smo ga preživele malo bolj praznično, saj se poslavljamo od Lidije in Mijota (selimo se k mamični bivši sošolki Dianne), tako da je že zajtrk bil slavnosten, kosilo pa še bolj, saj nama je Lidija spekla najino najljubše pecivo. Dopoldan smo preživele v živalskem vrtu, ki je ogromen. Ko se sprehajaš med živalmi, imaš občutek, da si nekje v divjini. Imajo tudi poseben prostor za metulje, in ko vstopiš v njega, začnejo okoli tebe poplesavat metuljčki različnih barv, velikosti... Najbolj smešne so seveda bile opice, predvsem mladički. Ena izmed njih nam je pridno pozirala, se igrala z »žaklom« in nam pošiljala poljubčke, druga nam je trkala skozi okno, tretja pa se je važila s svojim tolčenjem po prsih... to pač počne gorila. Zanimivi so bili kenguruji. V Avstraliji jih je kar 50 različnih vrst, me smo jih nekaj izmed teh tudi videle, najbolj zanimivo pri njih pa je bilo to, da so se lahko kar sprehajali med nami, čeprav so bili za to početje preleni in so skoz počivali. Še bolj lena pa je koala, ta namreč spi 24/7. Čeprav smo me imele srečo in smo jo lahko opazovale pri zehanju in pretegovanju :p Videle smo še veliiko različnih živali, omenile pa bomo le še posebno vrsto žabe, ki je modre barve. No, po kosilu, pa je po nas prišel Dennis, mamičin prijatelj iz otroštva, s katerim so se veliko preigrali. Odpeljali smo se k njemu domov, kjer nam je Belinda (Dennisova žena) pripravila okusno večerjo, medve pa sva se medtem, ko so oni obujali spomine na otroštvo, naigrali z malo Charlotte. Imele smo se zelo lepo. Po prihodu domov pa smo se žal morale posloviti od Mijota, saj se jutri z njim ne vidimo več. Pri njih smo se imele res lepo, počutile smo se tako, kot da bi bile doma.

Ponedeljek,14.september2009

Po današnjih nakupih smo preživele čudovit večer. Silvija in Daniel sta nas povabila na italijansko večerjo, pridružila pa se nam je tudi Anne – Marie, tako da smo bili na kupu sami mladi ;) Vrhunec dneva pa je bila vožnja s športnim avtom Holden (avstralska znamka), s super voznico Anne – Marie.

Danes pa nas je Mijo odpeljal v slovensko cerkev. Prejšnji dan se je pri pogovoru z župnikom po telefonu »zagovoril«, da ima na obisku dekleti, ki pojeta. In tako je prišlo do tega, da sva danes že nastopali v Avstraliji. Prvi koncert je bil zelo uspešen. Slovenci, ki že desetletja živijo v Avstraliji so bili zelo ganjeni medtem ko sva midve peli pri njihovi maši ob spremljavi organista. Po maši se zdomci zberejo v dvorani pod cerkvijo, da malo poklepetajo in se družijo ob kavi in čaju (seveda čaj z mlekom). Tudi mi smo šli, tam smo srečali gospoda Richarda Nemca, ki vsako leto dvakrat obišče Rogaško Slatino in nas »zalaga« z Vegemitom. Bili sva zelo presenečeni, ko so ljudje hodili do naju in nama čestitali, ter naju spraševali kako to, da sva se znašli pri njih. Želeli so, da naslednjo nedeljo ponovno prideva, ampak žal sva midve takrat v Sydneyu. Mijo nas je odpeljal na Victoria market. A si lahko predstavljate petnajst ljubljanskih tržnic na enem mestu? J Tudi midve si nisva mogli. Ampak je noro. Sprehodili smo se čez štantke z oblačili in spominki. Ufff, 4 ure so minile kot bi pihnil, vreče pa so bile naenkrat polne, me pa zelo vesele. Na poti domov , pa smo se še ustavili na pokopališču, kjer je pokopana prijateljica najine babice in dedija. Za nami je že zelo naporen dan, zato smo šli domov, pomagali pripraviti večerjo, počakali, da se vrne Lidija iz službe, sedaj pa ponovno pričakujemo obisk (koga drugega kot mamične znance J).

Sobota,12.september2009

Danes pa je za nami zelo dobro izkoristen dan. Po zajtrku smo se z vlakom odpeljale v mesto Melbourne in se najprej odpravile v Rialto, to je zeloo visoka stavba, kar 253m, ki ima 55 nadstropij in seveda prečudovit razgled na celotno mesto. Tam smo preživele kar nekaj časa, saj je pogled na mesto prečudovit. Za tem pa smo si ogledale Captain's Cook Cottage, ki je zelo majhna, a lepa. Prikazuje njegove bivalne, spalne prostore. Potem pa nas je tramvaj popeljal do Old Melbourne Gaol-a, kjer je zapor Neda Kelly-ja. To je pa... uff, brez besed. Celice, v katerih so bili zaprti, so tako majhne, da kar groza. Zapor ima tri nadstropja, na hodniku je tudi prostor, kjer so jih obešali, v vitrinah pa smo si ogledale razne pripomočke, s katerimi so jih pretepali in mučili. Imeli smo tudi predstavitev Neda, to je bilo pa najbolj zanimivo. Predstavitev je potekala v obliki igre, vlogo pa je odigrala Nedova »mama«. Ženska je igrala tako doživeto, da smo imeli občutek, da smo res v tistem času in se to dogaja nam. Nato pa smo se sprehodile skozi ulice in se podale na vlak proti domu. Blizu naše hiše, kjer je shoping center, smo si privoščile različne okuse Shake-ov, ki imajo tukaj tako dober okus! Čisto drugačen kot doma. Naj samo omenimo kakšno vreme je bilo danes tukaj. Najprej je bilo malo vetrovno, a toplo, potem pa se je temperatura naenkrat dvignila na 30 stopinj celzija, veter pa je bil vedno manj močen. Pravzaprav smo tukaj doživele do sedaj že vse letne čase Avstralije, od zime pa vse do poletja. No, potem pa smo se uredile in odpravili smo se k Damjanu, ki je sin Mijota in Lidije, njegovi ženi Luise in otrokoma Amy in Nathan-u. Najprej so nam postregli z obilno večerjo, potem pa smo imeli prav zabaven večer. Amy nam je zaigrala na klavir, potem sva s Ksenijo zapeli ob njeni spremljavi, na koncu pa nam je Nathan še zaplesal. Preživeli smo čudovit dan in večer.

Petek,11.september2009

Zvečer smo si preko Facebooka pisale z Melito. Bilo je noro, vse smo se tako presmejale, da nas je na koncu vse boleloJ Da pa ne omenimo, da smo skor popadale po stopnicah, ko se je Melita sredi noči spomnila poklicat na domač telefon (medtem ko sta njena starša že spala), me pa smo po temi letale po hiši dol in gor...

V petek pa smo se po obilnem zajtrku odpravili na morje , ki se imenuje Geelong. Čeprav je bilo sončno, a tudi zelo vetrovno, smo preživeli prečudovit dan. Sprehajali smo se ob morju, parku s cvetlicami, pa tudi po mestu. Kosilo pa smo jedli v restavraciji, ki je nad morjem, tako, da smo uživali v razgledu. Zanimivost te restavracije je, da plačaš ugodno ceno (7evrov), poješ pa kaj in kolikor lahko. Lahko si mislite kako dolgo smo bili not. Na morju smo se imeli res lepo, zato smo preživeli tam večino dneva.

Po prihodu domov, še ni minilo veliko časa, ko smo se spet odpravile na obisk k drugim prijateljem – Johnny-u in Heleni. Po lepo preživetem večeru, smo bile tako utrujene, da smo takoj zaspale.

Četrtek,10.september2009

Včeraj zvečer je bilo norooo :D Spoznale smo Melito, njenega moža Bretta in njuno malo Amro. Mala Amra je, kot pravi sama, very chicky, njena starša pa še bolj :P V glavnem ful so face, tako smo se nasmejali, da nas je vse bolelo, zato ni čudno, da smo psišli domov zelo pozno.

Danes pa smo spet preživele lep dan. Po zajterku nas je Mijo odpeljal na vlak, s katerim smo se odpeljale v mesto – prvič same. Na srečo se nismo izgubile J The city is fantastic!!! Najprej smo se s tramvajem popeljale okoli celega mesta Melbourne in si ogledale znamenitosti, njihove zanimive zgradbe, muzeje... Izstopile smo pri Melbourne Aquarium in si ga temeljito ogledale. Res nam ni žal, saj smo videle prikupne pingvine, koralni greben, morske pse, v glavnem vse živali, ki živijo v morju, preko slušalk pa smo se tudi pogovarjali s potapljačem, okoli katerega so mirno plavali morski psi in ostale big fishes. Potem pa smo se sprehodile po mestu do City squara, kjer smo šle malo v shoping. No, ne malo, tako da prosim pošljite denar ;) Mmmm, potem pa smo se še ostavle pri KFC (kuntacky fried chicken), ki zgleda nekako tako kot Mc'Donalds in fino napolnile naše želodčke. Vrnile smo se na železniško postajo, počakale vlak in se srečno vrnile v domač kraj, kako smo pa našle pravo hišo v celem okrožju, pa raje ne povemo :P Tako, sedaj pa se malo odpočijemo, potem pa bomo videli kaj nam bo še prinesel večer.

Sreda,9.september 2009

Ob 8h zjutraj smo se prebudile, Lidija pa nas je že pričakala z zajterkom. Fino smo se najedli, potem pa se je začel naš prvi izlet po Avstraliji. Danes smo si ogledali predvsem tiste kraje, v katerih so včasih živeli mami, njej brat in starši. Najprej smo šli v kraj Melton, kjer je njihova prva hiša. Pozvonili smo na vrata, mami se je predstavila, potem pa nas je gospa, proti našim pričakovanjem, povabila v hišo in nam jo razkazala. Z mamico sta odkrivali razlike, ostali pa smo ob njunem navdušenju prav uživali. Po tem kraju smo se tudi sprehodili, si ogledali mamično bivšo šolo, medve pa sva bili presenečeni, kako imajo v Avstraliji vse šole zagrajene z ograjami, otroci pa nosijo uniforme. Šli smo tudi na bazen, kjer je mami včasih trenirala. Odpravili smo se v Footscray , kjer je mami najprej prepoznala svojo najljubšo šolo, ravnateljica te šole pa nas je prijazno sprejela in nas popeljala po šoli. Zatem smo si še ogledali nekaj mamičnih domovanj. Te pa smo si ogledali tudi v St. Albansu malo kasneje, kjer smo obiskali družino Romeo in druge. Potem pa nas je Mijo peljal po nakupih. Hiš, seveda :D Namreč tukaj gre zidanje hiš malo drugače kot pri nas. Kupiš parcelo, nato pa se odpraviš na razstavo hiš, po katerih se sprehodiš in se odločiš, katera ti najbolj ugaja, nato pa ti v treh mesecih takšno hišo tudi zgradijo. Torej nobenih skrbi, nobenega dela, samo debela denarnica ;) Ampak moramo priznati – hiše so res lepe, me bi imele kar vse. No za tem pa smo odšli domov, na »kosilo« (ki je ob 17h popoldan), sedaj pa se pripravljamo na ponoven obisk, vendar danes pri Meliti, hčeri Mijota in Lidije. Bil je zelo naporen, vendar prečudovit dan in takšen bo tudi večer.

Torek,8.september2009,

8.00 – 21.00 slovenski čas

16.00 - 5.00 avstralski čas

No, pa smo že na tretjem letalu, družbe Emirati. Ta vožnja je potekala najdlje, kar 13 ur. Od Dubaja do Melbourna je kar 12000 km, med vožnjo pa so nas ves čas spremljale nevihte. To izgleda tako, kot da bi se vozili po makadamu, ves čas so nas opozarjala lučke, da si moramo pripeti varnostne pasove. Na tem letalu smo imeli še obilnejše obroke (zajterk, malica, kosilo). Ob 14.30 po slovenskem času smo že lahko občudovale sončni zahod, sicer pa nas je ves čas spremljala tema. Ob 5.00 po avstralskem času pa smo prispele na njihovo letališče, kjer nas je pričakal dež. Tukaj so cariniki najbolj strogi, vendar pa moramo priznati, da tudi najbolj prijazni. Vesele, ker nismo imele nobenih težav s prtljago, smo poklicale Mijota in Lidijo (naša prijatelja, ki živita v Melbournu), nato pa nas je Mijo odpeljal k njim domov.

23.00 slovenski čas

7.00 avstralski čas

Waau! Tukaj imamo na razpolago celo stanovanje v zgornjem nadstropju njune hiše. Mami ima svojo sobo, Ksenija in Nastja svojo, imamo pa še svojo kopalnico. Po prvih pozdravih nas je v kuhinji pričakalo presenečenje. Lidija je posebej za nas spekla torto, sicer pa je bila miza pripravljena za prvi skupni zajterk. S polnimi želodčki smo si razpakirale stvari in legle k počitku. Ko smo se naslednjič zbudile, nas je v kuhinji že čakalo kosilo. Zanimivo pa je to, da Avstralci nimajo kosila tako kot mi, imajo ga nekje ob 17h, kar pomeni, da je večerja pomembnejši obrok kot kosilo. Ob 12h smo pojedli juho, potem pa smo šli pogledat njihovo najbližjo trgovino. Tukaj je ta trgovina tako velika kot pri nas trije City centri. Danes je tukaj malo hladneje, vsake toliko časa malo dežuje. Avstralci so seveda tega dežja zelo veseli, saj ga ni bilo že kar tri mesece. Ko smo prišli domov, smo naredili načrt za naslednji dan. Zelo smo bile utrujene, saj je pot zelo dolga in naporna, zato smo spet šle malo spat. Lidija nas je poklicala na večerjo. Mmmmm, delicious. Slovenske dobrote in sladica. Malo smo poklepetali in obiskat nas je prišla Silvia. To je najmlajša hči Lidije in Mijota. Bile smo je zelo vesele, saj se nismo videle že eno leto, odkar je bila nazadnje pri nas. No, sedaj pa je ura 21.30 po avstralskem času in gremo spat. Jutri se začne naše potepanje po Avstraliji.

Nedelja, 6. september 2009,

14.30 – 21.00 (po slovenskem in nemškem času)

Naše potovanje se že približuje, to ugotovimo, ko k nam prispejo stric in njegova družina. Skupaj se odpravimo na letališče Jožeta Pučnika v Ljubljani. Po temeljitem pregledu na letališču in slovesu naših domačih, se odpravimo na Adria airoplane, ki je v primerjavi z naslednjimi zelo majhen. Še zadnjič pomahamo sorodnikom in nato letalo ob 18.40 vzleti. Skozi okence opazujemo najprej naravo, nato še samo bel puh, torej oblake, kasneje pa se pred nami razprostre prečudovita Nemčija, München. Mami sedi na levi strani ob oknu, medve s Ksenijo pa na desni strani, kjer se je Nastja večkrat stisnila h Kseniji, da sva lahko obe občudovali razgled. Strinjamo se, da je bil let miren, sončen, enostavno odličen, a kaj ko ga je bilo tako hitro konec. Ob 19.40 prispemo na Münchensko letališče in ugotovimo, da je to letališče v primerjavi z našim pravi velikan. Tudi na tem letališču nas zelo podrobno pregledajo, sedaj pa čakamo na naslednje letalo.

Ponedeljek,7.september 2009,

4.20 – 8.00 slovenski čas

6.20 – 10.00 azijski čas

Tako kot letališče je tudi letalo bilo v primerjavi s prejšnjim zelo veliko. Ob 22.00 se vkrcamo na letalo Emirati, kjer nas pričaka kar 12 stevardes. To letalo je bilo zelo luksuzno. Na vsakem sedežu nas je pričakala dekica, pojšterček, vsak je imel svoj ekranček s 44 tv programi, različnimi zvrstmi glasbe... Spremljali smo lahko tudi našo pot. Najvišja višina, ki smo jo dosegli je bila 12.500m, hitrost je bila do 969km/h, najnižja temperatura zraka pa -70stopinj celzija. S tem letalom smo prevozili nekje 4800km. Ob 23.30 so nam postregli z obilno večerjo, ki se nam je zelo prilegla. Ob 4. zjutraj (po slovenskem času) smo prispeli v Dubaj, kjer nas je presenetila temperatura zraka, ki je 32 stopinj celzija. Sedaj smo si že ogledale delček tega letališča, ki je pravi trgovski center z svetovno znanimi znamkami. Med izložbami se sprehajajo ljudje različnih kultur, prav zanimivo je, res čisto drugi svet. Večina žensk je zakritih, tudi nekatere uslužbenke. Je pa res, da se že na daleč vidi, da je to mesto bogato, namreč v sredini tega ogromnega letovišča se lahko sprehodiš med palmami in majhnimi vodnimi slapovi, kar nas je zelo navdušilo. Utrujene smo se odpravile k našemu izhodu na naslednje letalo v želji po sedežih, da se malo odpočijemo. In kaj ugotovimo? Da kljub velikosti in ogromnem številu sedežev ni niti enega prostega, tako da se razkomotimo kar na prvem prostoru primernem sedenju. Tako, sedaj pa še malo počvekamo in se nato odpravimo na naslednje letalo.

Priprave so se začele, me se pakiramo, poslavljamo in se veselimo našega potovanja. Kot veste jutri odpotujemo v Avstralijo - tam je najina mami preživela svoje otroštvo. Komaj čakava, da nama razkaže kam je hodila v šolo, kje vse je živela. Seveda pa si bomo ogledale tudi ogromno avstralskih znamenitosti. Prisluhnete lahko himni prvih naseljencev Avstralije-Waltzing Matilda. http://www.youtube.com/watch?v=58vujCL2dJI

Skušale bomo vsak dan pisati blog, tako da boste na tekočem kaj počnemo in kako super se imamo.