Nedelja, 6. september 2009,

14.30 – 21.00 (po slovenskem in nemškem času)

Naše potovanje se že približuje, to ugotovimo, ko k nam prispejo stric in njegova družina. Skupaj se odpravimo na letališče Jožeta Pučnika v Ljubljani. Po temeljitem pregledu na letališču in slovesu naših domačih, se odpravimo na Adria airoplane, ki je v primerjavi z naslednjimi zelo majhen. Še zadnjič pomahamo sorodnikom in nato letalo ob 18.40 vzleti. Skozi okence opazujemo najprej naravo, nato še samo bel puh, torej oblake, kasneje pa se pred nami razprostre prečudovita Nemčija, München. Mami sedi na levi strani ob oknu, medve s Ksenijo pa na desni strani, kjer se je Nastja večkrat stisnila h Kseniji, da sva lahko obe občudovali razgled. Strinjamo se, da je bil let miren, sončen, enostavno odličen, a kaj ko ga je bilo tako hitro konec. Ob 19.40 prispemo na Münchensko letališče in ugotovimo, da je to letališče v primerjavi z našim pravi velikan. Tudi na tem letališču nas zelo podrobno pregledajo, sedaj pa čakamo na naslednje letalo.

Ponedeljek,7.september 2009,

4.20 – 8.00 slovenski čas

6.20 – 10.00 azijski čas

Tako kot letališče je tudi letalo bilo v primerjavi s prejšnjim zelo veliko. Ob 22.00 se vkrcamo na letalo Emirati, kjer nas pričaka kar 12 stevardes. To letalo je bilo zelo luksuzno. Na vsakem sedežu nas je pričakala dekica, pojšterček, vsak je imel svoj ekranček s 44 tv programi, različnimi zvrstmi glasbe... Spremljali smo lahko tudi našo pot. Najvišja višina, ki smo jo dosegli je bila 12.500m, hitrost je bila do 969km/h, najnižja temperatura zraka pa -70stopinj celzija. S tem letalom smo prevozili nekje 4800km. Ob 23.30 so nam postregli z obilno večerjo, ki se nam je zelo prilegla. Ob 4. zjutraj (po slovenskem času) smo prispeli v Dubaj, kjer nas je presenetila temperatura zraka, ki je 32 stopinj celzija. Sedaj smo si že ogledale delček tega letališča, ki je pravi trgovski center z svetovno znanimi znamkami. Med izložbami se sprehajajo ljudje različnih kultur, prav zanimivo je, res čisto drugi svet. Večina žensk je zakritih, tudi nekatere uslužbenke. Je pa res, da se že na daleč vidi, da je to mesto bogato, namreč v sredini tega ogromnega letovišča se lahko sprehodiš med palmami in majhnimi vodnimi slapovi, kar nas je zelo navdušilo. Utrujene smo se odpravile k našemu izhodu na naslednje letalo v želji po sedežih, da se malo odpočijemo. In kaj ugotovimo? Da kljub velikosti in ogromnem številu sedežev ni niti enega prostega, tako da se razkomotimo kar na prvem prostoru primernem sedenju. Tako, sedaj pa še malo počvekamo in se nato odpravimo na naslednje letalo.